MREŽNI DIAGRAM
Kmalu po začetku poučevanja (prvi mrežni diagram sem sestavila leta 2013) sem se poglobila v to, da za učence pripravim pisne preizkuse, ki bodo resnično iskali znanje otroka ter mu omogočili različne načine izkazovanja znanja. Kljub temu, da je danes moj pogled na ocenjevanje popolnoma drugačen, sem se med poglabljanjem v sestavo takih preizkusov naučila mnogo tega.
Preden se podam v drugi del in moja spoznanja, bi vam rada predstavila mrežni diagram.
KAJ JE MREŽNI DIAGRAM?
Mrežni diagram je v bistvu preglednica, kamor zapišete:
Naloge, ki jih vključite v ocenjevanje (in preverjanje znanja).
Standarde znanja (minimalne in temeljne), ki jih najdete v učnih načrtih za posamezen predmet in razred.
Bloomove taksonomske stopnje(poznavanje; razumevanje in uporaba; sinteza, analiza, vrednotenje)
KAJ JE BLOOMOVA TAKSONOMIJA CILJEV?
Bloomova taksonomija ciljev je pravzaprav stopnjevanje zahtevnosti določenih nalog, vprašanj. V osnovi je razdeljena na tri skupine (in podskupine):
BESEDE POMAGALKE
Besede v tabeli so lahko vodilo pri zastavljanju naloge.
Poglejmo na primeru, kako lahko določen cilj iz učnega načrta preoblikujemo tako, da ga umestimo v različne taksonomske stopnje in s tem višamo zahtevnost.
Toplo svetujem, da pri višjih taksonomskih stopnjah (vrednotenje) upoštevate tudi učenčevo razlago. Če je ta smiselna, zadostuje. V konkretnem primeru torej ni nujno, da gre za en pravilen odgovor. Ključna je kritična presoja (kaj se je zgodilo narobe pri izračunih), otrok pa nato kritično presodi, katera napaka je zanj večja.
KAKO SE LOTITI IZDELAVE MREŽNEGA DIAGRAMA?
Najprej si pripravite tabelo v Wordu, Excellu ali programu, ki vam odgovarja. Prilagam primer začetne, prazne tabele. Tabelo si lahko preoblikujete, da bo za vas čim bolj pregledna.
Nato si pripravite vsebine, ki jih želite z ocenjevanjem preveriti - vodilo je učni načrt za posamezni razred. Sestavite naloge in jih zapišite v prvi stolpec. Lahko vpišete le zaporedno številko naloge ali celotno besedilo (napišite tako, kakor vam ustreza).
Preverite v učnem načrtu, ali zastavljena naloga zasleduje zgolj minimalne standarde znanja ali tudi temeljne. To označite v tabeli.
PRIMER
Na fotografiji je izsek mrežnega diagrama za učence v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Pri vsaki dejavnosti sem napisala število točk in nato na dnu seštela.
Moje vodilo pri sestavljanju je bilo:
Ustrezno število zastopanih točk MINIMALNIH STANDARDOV ZNANJA (MSZ) (50%)
Ustrezno razmerje med taksonomskimi stopnjami.
Velikokrat ob prvem sestavljanju ne dosežemo ustreznega razmerja, zato je potrebna poprava. Bodisi je potrebno spremeniti taksonomsko stopnjo (iz 1. v 2. ali 3., bodisi nalogo poenostaviti (vključiti le MSZ) ali jo otežiti (TSZ).
Vedno sem bila pozorna tudi na razmerje nalog, ne le na število točk. V primeru, da imamo samo eno nalogo, ki sicer prinese veliko število točk, pa je otrok ne zmore rešiti, ne pomeni, da celotne taksonomske stopnje ne obvlada. Z večjim številom nalog posamezne taksonomske stopnje ima otrok več možnosti za izkazovanje znanja. Kar je navsezadnje glavno vodilo. Iščemo znanje.
Prav tako se mi zdi pomembno, da vključimo tudi različne tipe nalog:
poveži
obkroži
prečrtaj
razvrsti
Na tak način pridemo nasproti otroku, ki ima mogoče težave na področju branja, pisanja, priklica, pozornosti ipd, pa lahko z drugačnim tipom naloge pokaže znanje, razumevanje in uporabo.
KAKO MI ZNANJE, KI SEM GA UPORABILA PRI SESTAVLJANJU MREŽNIH DIAGRAMOV POMAGA PRI OTROCIH (TUDI MOJIH), KI SE ŠOLAJO NA DOMU?
Pogosto se ustavimo pri temeljnih vprašanjih, ki zahtevajo zgolj nizanje podatkov (koliko, kdaj) in pozabimo na višje taksonomske stopnje.
Kadar pri otroku spodbujam zanimanje za neko temo ali kadar me sprašujejo o nekih podatkih, jih:
vprašam o njihovem mnenju (Kaj pa ti misliš?)
spodbudim k samostojnemu iskanju podatkov (Kje pa bi lahko našli odgovor na to vprašanje?)
spodbujam k pomoči vrstnikov (Vprašaj brata, kaj on misli o tem; ali on pozna odgovor na to vprašanje?)
Pri reševanju novih računov napišem nekaj rešenih primerov brez predhodne razlage in spodbujam samostojno analizo primerov in nato sklepanje na pravilo pri reševanju. Pogosto se znajdemo v vlogi razlagalca, pojasnjevalca in premalo odgovornosti za učenje in raziskovanje prenesemo na otroka. Predvsem delovni zvezki nas lahko potegnejo v to, da vsi otroci spoznavajo vsebine na enak način, v enakem vrstnem redu, v istem tempu. Življenje ne poteka tako. Naši možgani ustvarjajo edinstvene povezave. Še vedno je 1 + 2 = 3 in morje je modro. Ampak pot do učenja je lahko v nekaterih primerih popolnoma drugačna, kot bi jo sprva predvideli in bi bil nam (odraslim) logična.
Vzporednico lahko potegnemo z učenjem hoje. Otroku lahko vse skupaj izredno olajšamo in ga postavimo v hojico in/ali držimo za roke (čeprav je danes znano, da to za otrokov razvoj ni v redu; ampak uporabim zgolj kor primer), ali dopustimo, da večkrat vstane, pade, vmes malo pokobaca, se prekucne, odrgne koleno in po mnogih mnogih poskusih shodi. Proces, ki je bil potreben, da je shodil, mu je omogočil toliko drugih izkušenj, ki bodo zanj koristne celo življenje. Učil se je loviti ravnotežje zgolj s svojim telesom, ne le pripomočkom. Shodil je, ko so bile njegove mišice ustrezno razvite. Naučil se je prestopiti kamen in loviti ravnotežje z eno nogo. Učil se je uskladiti roke in noge tako, da je bil v ravnovesju. Naučil se je padcev s čim manj poškodbami. Možgani so ustvarili motorične povezave, ki jih sicer ne bi.
Enako je z učenjem. Otroku lahko ponudimo cilj in odgovor ali pa ga spodbudimo k iskanju odgovora, k možnosti opravljanja napak (ker se iz njih res ogromno nauči - kot pri padcih), h kritični presoji informacij ipd.
Naj bo za vse nas (v šoli ali izven nje) vodilo kritična presoja in dokazovanje znanja (dokaži, da je 1 + 2 = 3 - kako lahko vse to dokažeš?). V svetu, kjer umetna inteligenca praktično prekaša človeka v nizanju informacij, je nesmiselno učenje in pomnjenje zgolj podatkovnih informacij. Učimo se uporabe tega znanja.