IZOBRAŽEVANJE NA DOMU OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI
V tem zapisu bom sprva predstavila kako poteka sam postopek izobraževanja na domu (IND) otroka s posebnimi potrebami, nato pa bom dodala še svoj pogled na težave, ki se lahko pripetijo tekom takega izobraževanja.
POSTOPEK IZOBRAŽEVANJA NA DOMU
V kolikor si želite izobraževati na domu otroka s posebnimi potrebami, je postopek drugačen, kakor pri otrocih, ki nimajo posebnih potreb.
Otroci s posebnimi potrebami imajo odločbo, ki jo prejmejo od Zavoda za šolstvo.
Do 13.julija tekočega leta je potrebno na Zavodu za šolstvo oddati POPOLNO vlogo (povezava do vloge). Prejšnja leta je bil postopek precej bolj prijazen staršem, saj so lahko v primeru pomanjkljivo oddane vloge le-to naknadno dopolnili, sedaj pa to ni več mogoče. Zato svetujem staršem, da vlogo oddajo bistveno prej in jo lahko v primernem času (po potrebi) dopolnijo.
V vlogi je med drugim potrebno navesti tudi osebo, ki bo bdela nad procesom izobraževanja - ta oseba se imenuje IZVAJALEC IZOBRAŽEVANJA NA DOMU.
Zakonodaja pravi, da je izvajalec lahko tista oseba, ki izpolnjuje pogojem za poučevanje tega otroka, v kolikor bi bil ta vključen v institucionalno osnovno šolo. Otroci s posebnimi potrebami, ki se bi sicer izobraževali po izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (z enakovrednim izobrazbenim standardom) lahko izberejo za izvajalca kateregakoli učitelja s pedagoško izobrazbo. Otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju pa praviloma potrebujejo za izvajalca specialnega pedagoga.
Obstajajo sicer izjeme, kajti v podaljšanem bivanju in jutranjem varstvu lahko poučujejo tudi inkluzivni pedagogi ipd., ki potemtakem prav tako ustrezajo pogojem. Svetujem, da pred izbiro izvajalca preverite pri Zavodu za šolstvo glede na posebne potrebe vašega otroka. Izvajalca IND poiščejo starši, ne zagotovi ga šola.
(Izvajalca lahko starši zamenjajo, v kolikor ustreza omenjenim pogojem.)
Po oddani vlogi starši nato prejmejo od Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami mnenje o izobraževanju na domu, kasneje pa tudi odločbo od Zavoda za šolstvo.
Šola, kamor je otrok sicer vpisan (kamor bi tudi sicer hodil v šolo) nato z izvajalcem sklene pogodbo. Izvajalec se zaveže, da bo skupaj s šolo pripravil individualiziran program za tega otroka in (kot že rečeno) bdel nad procesom izobraževanja.
Šola nato (praviloma) mesečno nakaže izvajalcu sredstva za njegovo delo.
V kolikor je otrok vpisan v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, mu pripada tudi dodatna strokovna pomoč (zapisana v odločbi in strokovnem mnenju), ki pa se praviloma izvaja na šoli. Takrat govorimo o izvajalcih dodatne strokovne pomoči (ne pa o izvajalcu izobraževanja na domu). Takšne izvajalce zagotovi šola, kamor je otrok vpisan.
Zakonodaja je napisana precej ohlapno, zato lahko pride do trenj med šolo in izvajalcem, pa tudi med izvajalcem in družino. Napisana je za široko paleto otrok s posebnimi potrebami. Za tiste, ki bodo nekoč samostojno živeli in za tiste, ki bodo doživljenjsko potrebovali pomoč. Na žalost ni namreč natančneje določeno, na kak način nato IND poteka.
To je lahko dobro, kadar:
imajo starši in izvajalec usklajen pogled na proces izobraževanja
šola zaupa izvajalcu, saj s svojo izobrazbo dokazuje usposobljenost za to delo
To je lahko izredno škodljivo, kadar:
imajo starši in izvajalec nasprotujoč si pogled na dobrobit otroka in proces izobraževanja
ima šola odklonilen pogled na IND
šola zaupa izvajalcu, pa izvajalec ne opravlja svojega dela, kljub usposobljenosti za to
Za mnogo otrok je domače okolje primernejše, ne pa za vse.
Pomembno vprašanje je, kje postaviti mejo?
Do kje zaupati izvajalcu?
Do kje zaupati staršem, da res vedo, kaj je za njihovega otroka najboljše?
Koliko časa vztrajati pri vpisu na šolo, ki je do izobraževanja na domu odklonilna?
Zame stvari niso črno-bele. Zelo enostavno se postavim v vlogo šole in v vlogo starša. Poskusila bom osvetlit težave z obeh strani.
ŠOLA:
V svojem učiteljskem poklicu sem imela možnost spoznat precej družin in nikakor ne morem za vse izmed njih trditi, da bi bile kos tej nalogi. Večina teh staršev se za IND niti ne odloči, peščica pa se. Zaradi odklonilnega odnosa do institucionalne izobrazbe menijo, da je za otroka bolje, da se izobražuje doma, četudi doma izobraževanje ne poteka. Pri otrocih, ki konec šolskega leta opravljajo izpite (s čimer se sicer najbolj ne strinjam), otroka kljub temu nekdo vidi, preverja njegov napredek. Otroci, ki se izobražujejo po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, pa izpitov nimajo. Zakonodaja ne predvideva, da otroci konec leta opravljajo izpite oziroma se na podlagi enkratnega obiska oceni njegovo napredovanje. Mnogo teh otrok nikoli ne prestopi praga šole. Tudi tisti, za katere doma ni ustrezno poskrbljeno. Tu ne mislim le na skrb glede ustrezne prehranjenosti in ljubezni. Temveč naslavljanje težav in ustrezno ukrepanje in postopanje v smeri izboljšav.
Na drugi strani pa nekatere šole zgolj in samo z izvajalcem sklenejo pogodbo. Nimajo stikov z izvajalci, nimajo skupnih evalvacij. V kolikor ima izvajalec čiste namene ni s tem nič narobe. Kaj pa, če jih nima?
STARŠI:
Starši prevzamejo nalogo izobraževanja. Oni poznajo metode in oblike dela, s katerimi so poučevali otroka. Oni poznajo njegovo predznanje in povezovanje znanja z drugimi področji in izkušnjami. Na izpitu pa jih ocenjuje nekdo, ki teh procesov ne pozna. Oseba, ki je otroku tuja, v tujih prostorih. Otroci imajo lahko slabe dni (še posebej s posebnimi potrebami) in je njihova usoda (kar se tiče IND) zelo hitro zapečatena. V primeru neopravljenega izpita (tudi v drugem roku) otrok izgubi pravico do IND. V institucionalni šoli učitelj ne izgubi službe, če otrok ne doseže standardov znanja in ponavlja razred. Nekatere otroke z motnjami v duševnem razvoju, ki se izobražujejo po posebnem programu vzgoje in izobraževanja resnično starši (v kolikor tudi starši nimajo posebnih potreb) poznajo bolje, kakor šola in učitelji. Sami se dodatno izobražujejo in preizkušajo različne tehnike. Iščejo pomoč v zunanjih ustanovah in jim je resnično v interesu dobrobit otroka. Šola pa je do take družine (v tem primeru neupravičeno) odklonilna, takoj navaja negativen pogled na IND in išče način, kako bi staršem otežila šolsko leto. Menijo, da imajo kot šola monopol nad znanjem in da noben starš ni sposoben, da poskrbi za otrokove posebne potrebe. Še vedno imamo šole: ki niti ne vedo, da je IND možna oblika izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami (in starše prepričujejo, da se to ne da).
Vodilo vseh nas bi morala biti sproščenost otroka, ki se bo nato v takem stanju sposoben učiti informacij, tehnik in veščin. Nihče od nas se ne more učiti, kadar smo pod hudim stresom. Otroci s posebnimi potrebami so pogosto v stresu. Še posebej otroci z motnjami avtističnega spektra. Otroka lahko že sama pot do šole vrže iz tira, saj so pričakovanja drugačna, kot so to leta prakticirali doma in ima zaradi tega porušen cel dan. Šola težko zagotovi optimalne pogoje slehernega otroka. Tu ni težava v učiteljih, ampak v sistemu. Starši pa lahko zagotovijo take pogoje. Seveda ni za pričakovati, da bodo takšni pogoji vedno obveljali. Postopoma se uvajajo spremembe, ki otroka učijo fleksibilnosti in prilagajanje nepredvidljivim spremembam. Takšni postopki pa terjajo čas. Tako v šoli, kot doma.
Po drugi strani pa (kot omenjeno že zgoraj) obstajajo starši, ki menijo, da s tem, da je otrok doma, rešijo vse. To ne drži. Če ima otrok težave s komunikacijo, so dolžni poiskati pomoč. To lahko naredijo tako, da:
pogledajo nešteto videoposnetkov na spletu
se udeležijo mini tečajev logopedije (ali podobno)
vpišejo študij logopedije
najamejo logopeda
Enako velja za ostala področja - pozornost, motorika, avtizem, motnje v duševnem razvoju ipd.
Naslovijo težave
Nudijo/poiščejo pomoč
Izvajalec jim je v mnogih primerih lahko v oporo, ne pa vedno. Sam način sodelovanja z izvajalcem se namreč razlikuje od vsake družine. Odvisen je od:
oddaljenosti izvajalca
izobraževalnega programa, v katerega je otrok vpisan
potrebe družine
starosti otroka
Navajam dva skrajna primera, vmes pa je seveda še toliko različnih primerov sodelovanja:
Otrok živi v bližini izvajalca, ima težko motnjo v duševnem razvoju in težko gibalno oviranost, hkrati kopico zdravstvenih težav (izobražuje se po posebnem programu vzgoje in izobraževanja).
Otrok je od izvajalca oddaljen 100km, obiskuje 8. razred izobraževalnega programa z dodatno strokovno pomočjo.
V 1. primeru so možni pogostejši obiski in posledično več neposrednih obravnav. Za takega otroka ni predvidena priprava didaktičnega materiala, ki bi ga otrok samostojno uporabljal. Se pa izvajalec poslužuje pripomočkov za izvajanje senzomotoričnih dejavnosti in se na teh področjih dodatno izobražuje in išče ustrezne pripomočke, znanja. V kolikor starši niso vešči, se lahko skupaj z njimi izpopolnjuje v tehnikah hranjenja ipd.
V 2. primeru je obiskov manj, priprave didaktičnega materiala je precej, saj gre za otroka, ki ima na koncu leta mnogo izpitov. Neposredne obravnave se sicer lahko izvajajo tudi preko spleta, kar pomeni manj potnih stroškov za izvajalca. V teh primerih lahko otrok pride tudi na dom izvajalca.
V vsakem primeru pa je naloga izvajalca, da je vezni člen med družino in šolo. Prav tako je z družino v rednih kontaktih in skupaj pripravljajo načrt za delo, evalvirajo zastavljene cilje (ne le ob polletju in koncu šolskega leta) in je staršem v celotnem procesu v oporo. Predlaga ustrezne dejavnosti, pripravi didaktične pripomočke, svetuje staršem pri določenih prijemih ipd., izvaja pa tudi neposredno delo z otrokom.
Načeloma je strošek izvajalca “pokrit” s sredstvi, ki jih izvajalec prejme od šole, s katero je sklenil pogodbo.
Zdi se mi pomembno, da pred izbiro izvajalca med družino in izvajalcem poteka dobra komunikacija. Izrazijo se potrebe in želje obeh strani in se nato na podlagi take izmenjave informacij dogovorijo o (ne)sodelovanju.
Vsem staršem, ki si srčno želite izobraževati vašega otroka s posebnimi potrebami: močno vas podpiram. Hkrati pa svetujem, da predhodno dobro premislite, ali lahko otroka doma podprete tako, da bo v njegovo največjo možno korist.